Izhajam iz skromne družine, ki jo je dodatno prizadela še veliko prezgodnja smrt moje matere. Ni ji uspelo napolniti niti osemindvajset let življenja, ko je žal morala zapustiti ta svet in dva majhna otroka. Z bratom, ki je bil star štiri in jaz šest let, sva se preselila k babici in tam že do malih nog spoznavala, kako je pomembno, če si gospodar na svojem.

Babica je imela kmetijo, kjer sva z bratom morala trdo delati od jutra do večera. Večino dela se je opravilo z golimi rokami, ki žal niso vedno zadostovale. Zato je babica morala prositi za pomoč pri večjih kmetih. Za te usluge ni bilo na voljo lastnega denarja, zato smo večino teh plačali z lastnim delom. Ta način gospodarjenja nas je psihično in fizično zelo izčrpaval, saj ni bilo nikoli toliko zaslužka, da bi iz dninarja prerasli v resnega gospodarja. Kot otrok sem vedno sanjal, da bom nekoč babici pomagal tako daleč, da bo tudi ona postala gospodarica na veliki kmetiji, kjer ji bodo pomagali "težaki", kot so nas nekoč imenovali.

Ta zgodba iz rane mladosti me je spremljala celo nadaljnje življenje. Po končani srednji šoli sem jo ponovno okusil na lastni koži. Vsi moji sošolci iz generacije so se odpravili na študij, ker so imeli zagotovljene materialne pogoje. Zaradi pomankanja denarja sem moral opustiti veliko željo po študiju in se zaposliti v takratnem podjetju Sigma Ptuj, ki se je z združitvijo preimenovala v Agis Ptuj. Znotraj podjetja sem kmalu spoznal, da je zelo težko uspeti s pametnimi predlogi, če nisi ti tisti, ki o tem odločaš. To spoznanje in želja po znanju sta bila osnovni moto, da sem začel študirati ob delu. Dopoldan je bilo potrebno v podjetju trdo delati, popoldan pa se odpraviti na predavanja in ob praznikih ter vikendih pridno študirati. Kljub naporom sem uspel dokončati obe stopnji na dodiplomskem študiju in pozneje pod enakimi pogoji tudi magistrirati in doktorirati.

Takega načina dela in študija seveda ne privoščim nikomur, zato vsa prizadevanja v smeri zagotavljanja boljših pogojev našim občanom.